3d modeli

Ošlakova kovačija je edini ohranjen primerek stare kovaške obrti na Zreškem iz 18. stoletja. Pisni viri pričajo, da je Ošlakova kovačija, nekoč dom majhnega kmeta, kovača, žagarja in mizarja blizu kraja Zreče, nastala okrog leta 1770. Nad vhodom v starodaven dom pa kraljuje letnica gradnje 1789 – in od takrat kovačija ob pohorskem gozdu navdušuje v današnji podobi. Leta 1997 so jo razglasili za kulturni spomenik. Ošlakova kovačija je neprekinjeno delovala vse do 90-ih let 20. stoletja.

Tine Lesjak, slovenski skladatelj narodnozabavne glasbe, harmonikar, pevec, zbiratelj in poustvarjalec ljudskih pesmi. Bil ustanovitelj in vodja ansambla Bratje iz Oplotnice, prav tako ustanovitelj sestava Pevci s Pohorja, ustvarjalec avtorske glasbe, na nastopih pa je poleg svojih rad izvajal še ljudske in ponarodele pesmi, tudi v večglasni vokalni izvedbi. Njegova najbolj znana skladba je Tu smo doma.

Skomarska hiša je odlično ohranjen kulturni spomenik in popoln prikaz življenja nekdanjega kmečkega pohorskega prebivalstva. Skomarje na 924 metrov nadmorske višine spada med najvišje ležeče slovenske vasi s še prevladujočim kmečkim prebivalstvom. Znamenita domačija Skomarska hiša je bila leta 1803 zgrajena po takrat klasični dimnični tradiciji gradnje. V Skomarski hiši boste našli starodavne prostore: vhodno lapo (vežo), kujhno (kuhinjo), h∂jšo (bivalno sobo, drugod poznano tudi kot »hišo«), št∂jblc (sobo – spalnico) in prešnco (prešnico) z leseno stiskalnico za sadje.

Grad Lušperg, tudi Lušperk, Loški grad ali nemško Luschberg, najdemo v Loški Gori v občini Zreče, na prelepem sotočju Dravinje in Ljubnice. Razvalin gradu je bore malo, je pa kljub temu mogoče zatrditi, da je nekoč predstavljal trdno in častno zgradbo: višina obzidja je bila ponekod visoka tudi 6 metrov; zidovi so segali do debeline dobrega metra; grad je imel obrambni jarek; na obzidju pa so grad varovali obrambni hodniki. Grad se s tem imenom prvič pojavlja leta 1279, ko Henrik Lušperški priča na mariborskem gradu.

Grad Freudenberg, ki naj bi bil pozidan okrog 12. stoletja, je danes mogoče najti le še kot ostanek skopih razvalin na strmem grebenu, kjer se dviga Brinjeva gora, v bližini znane romarske cerkve Matere Božje. Propadal je vse od davnega 15. stoletja naprej, o njegovem obstoju pa pričajo kamniti ostanki in ime bližnje kmetije – Podgrajšek. Leta 1375 viltuški gradiščan Herman skupaj s konjiškim gradiščanom Henrikom pečatil listino. Pečatnik je slikal dva rastlinska lista, postavljena v motiv srca, na osnovi tega pa je zgodovinar dr. Božo Otorepec razvil današnji grb Občine Zreče.

Slovenske Konjice so skoraj pravljično mestece na eni strani so obdane z vinorodnim Zlatim gričem, na drugi strani pa jih objema Konjiška gora, s katere priteče potoček: zgodovinarji ga imenujejo Ribnica, legendam podvrženi Zmajeva slina, romantični pa Gospodična. Potok teče skoraj natanko po sredini med trškimi hišami pastelnih barv, ki so bile kot trg prvič omenjene že leta 1146. Nad njim kraljuje kužno znamenje svetega Florjana s štirimi svetniki, ki skupaj s Florjanovo fresko opominja na najmanj štiri srednjeveške požare.

Ošlakova kovačija je edini ohranjen primerek stare kovaške obrti na Zreškem iz spoštovanja vrednega 18. stoletja. Pisni viri pričajo, da je Ošlakova kovačija, nekoč dom majhnega kmeta, kovača, žagarja in mizarja blizu kraja Zreče, nastala okrog leta 1770. Nad vhodom v starodaven dom pa kraljuje letnica gradnje 1789 – in od takrat kovačija ob pohorskem gozdu navdušuje v današnji podobi. Leta 1997 so jo razglasili za kulturni spomenik. Ošlakova kovačija je neprekinjeno delovala vse do 90-ih let 20. stoletja.

Skomarska hiša je odlično ohranjen kulturni spomenik in popoln prikaz življenja nekdanjega kmečkega pohorskega prebivalstva. Skomarje na 924 metrov nadmorske višine spada med najvišje ležeče slovenske vasi s še prevladujočim kmečkim prebivalstvom. Znamenita domačija Skomarska hiša je bila leta 1803 zgrajena po takrat klasični dimnični tradiciji gradnje. V Skomarski hiši boste našli starodavne prostore: vhodno lapo (vežo), kujhno (kuhinjo), h∂jšo (bivalno sobo, drugod poznano tudi kot »hišo«), št∂jblc (sobo – spalnico) in prešnco (prešnico) z leseno stiskalnico za sadje.