Huh, ti uvodi! Ne maram jih. Nikoli ne vem, kako naj jih zapeljem. Če ne znaš biti spektakularen, svetujejo, bodi pa iskren. Evo, priznam imam tremo. Ampak bo, kar bo; sem Kristina, računovodkinja, Konjičanka.Tudi mama Jaki in Špeli ter žena. Marko je moj mož.
Da so Pohorje, podpohosrki grički in doline najlepši konci sveta, je jasno. Zato sem sklenila, da jim namenim tale zapis. In še kakšnega v prihodnje, če boste brali, itak.
Ko sem še študirala v Ljubljani, sem, če se je le dalo, že v sredo, proti večeru, pobegnila domov, v moje Konjice. In da mi je bila v Ljubljani najljubša sončna, živo rumena prometna tabla z napisom Maribor, mi ni treba posebej poudarjati. Skratka - Konjice, Zreče, Vitanje in Oplotnica ter vse vasi tu vmes so najlepše. Zato zadnje čase, namesto, da bi z družino pohajkovali širom po Sloveniji, ki je, da ne bo pomote, povsod krasna, vandramo po domači okolici. In koliko zanimivih, ne samo lokacij, ampak tudi dogodkov (mulca bi rekla eventov) premoremo v naših koncih!
Evo, eden prvih takih, ki mi spomladi zapodi metuljčke v trebuhu, da vztrajno frfotajo, je gregorjevo. Ja, še vedno se mi dogaja to z metuljčki, čeprav sem štirideset in malo čez. Za metuljčke, ljubezen in pomlad nisi nikoli prestar, mar ne? In v Slovenskih Konjicah imamo že vrsto let tak lep običaj, s katerim prisrčno obeležimo slovensko valentinovo, torej gregorjevo, ki praznično barva tiste dni okoli 12. marca. Na Fejsu sem zasledila objavo o spuščanju gregorčkov v našem mestnem parku pod Dvorcem Trebnik.
Skozenj teče potok, ki ga domačini poznamo pod imenom Ribnica, nekateri mu pravijo Gospodična ali Zmajeva slina. Joj, če se razpišem o vseh variantah imen tega potočka, me boste brali do jutri, tega pa si, po mojem, (še) ne želite. Torej, da se vrnem h gregorjevemu in spuščanju gregorčkov po našem potočku in ribniku v mestnem parku. Sklenila sem, kar v imenu celotne družine, da bomo letos pripravili en tak družinski gregorček. »Kaj pa je to ena umetnost skupaj zbiti površino 50 krat 50 in jo pomladno ljubko okrasiti!« sem si samozavestno rekla, ko sem v objavi prebrala navodila za izdelavo čolnička. In sem se lotila dela in načrtovanja, kakopak. Ker je šlo za družinski projekt, sem nalogo zbijanja osnovne ploskve gregorčka prepustila svojemu nadvse ročno spretnemu možu. Sprva je nekaj nejevoljno brundal, neslano izbiral material in orodje, na koncu pa se je v ustvarjanje tako srčno vživel, da se je skoraj uštulil še v dekoracijo. »A, ne, to je moje delo!« sem mu dobesedno iztrgala polizdelek iz rok. Dovolila sem mu le, da mi je pomagal z nasveti glede izbora materiala za dekoracijo in lepila. Potrudila sem se z okrasitvijo, to je jasno; pisana lepenka, perje, nekaj materiala iz gozda in svečka - simbol svetlobe, novih začetkov in življenja ter seveda pomladi, je ključni element gregorčka.
Otroka sem zadolžila za slavnostni spust. Ne rabim posebej poudarjati, koliko najstniškega upora sta proizvedla predno sta popustila pod težo moje ideje, da gre za družinski projekt, v katerega smo vključeni vsi. Brez izjeme. Nejevoljno sta mi sledila v park, kjer bi svečano spustili našo ladjico. Kako prijetno je bilo vzdušje v parku, zrak napolnjen s čebljajnjem otrok, ki so nestrpno polagali svoje domiselne umetnine v vodo in opazovali, kako je njihov čolniček zaplul v pozdrav pomladi. Svežina marca, čudovit pogled na Dvorec Trebnik, žuborenje potočka, ki park reže na dvoje. Obrisi kamnitega mostu, ki se boči nad ribnikom v bližini. Ah, bilo je popolno! Skoraj … Tudi Špela in Jaka sta se nervozno prerivala med gručo otrok in na koncu na hitro, da ju slučajno ne bi opazil kdo od znancev, spustila naš družinski projekt po vodi.
Da je splaval. In je res splaval po vodi – dobesedno in metaforično. Njun spust je bil tako ihtav in prepojen z najstniško sitnobo, da je plovilce nerodno zadelo ob kamen, se zavrtinčilo, zdrvelo nekaj metrov dalje, se zagozdilo med ostale gregorčke in se neslavno prevrnilo. Razmočeno na prafaktorje je nato počasi drselo mimo vseh tistih ljubkih čolničkov in žalostno izginjalo v žuborečem potočku. »Na pomlad! In na gregorjevo!« sem še uspela skremženo vzklikniti, pri tem pa sem se pretvarjala, da edini razpadli gregorček ni naš. »Ajajaj, kateremu revežu se je pa tako ponesrečilo?!« sem se pretvarjala, ko sem klepetala z znanci, in kazala na razmočene in za vedno pogubljene dele našega družinskega projekta. Da smo jih mi samo prišli občudovati, svojega gregorčka nismo naredili, ker sta otroka že prevelika, jaz pa itak nimam čas, ker sem cele dneve v službi, sem dopovedovala znancem. »Sploh zdaj, ko se delajo zaključni računi,« sem še teatralno utrujeno vzdihovala in pri tem jezno motrila svoja otroka, ki sta že buljila vsak v svoj mobitel. Družinski projekt gregorči je, kot sem že rekla, splaval po vodi. Je pa, ne glede na vse, uspel popoldan, ki sem ga po dolgem času preživela v našem lepem mestnem parku. To pa lahko rečem!
Od tam sem se nato sprehodila skozi staro mestno jedro mojih ljubih Konjic in se ustavila na Minattijevi kavi v lokalu Tattenbach na Starem trgu - kavo nadvse priporočam. Ne samo, da je zelo aromatična in se še kako prileže po takih in drugačnih porazih (enega sem ravnokar doživela sama), ob njej ti postrežejo tudi lični zvitek z verzi našega izjemnega poeta, urednika in prevajalca Ivana Minattija.
Bil je Konjičan, svoja najnežnejša leta je preživel pri nas. In je tudi naš častni občan. A veste, da letos v Konjicah obeležujemo Minattijevo leto? 100 let bi dopolnil 22. marca in Konjičanke in Konjičani smo se njegovemu visokemu jubileju, ustvarjanju in življenju poklonili kar s celoletnim dogajanjem. Če vas pot zanese mimo Doma kulture na Mestnem trgu v Konjicah, ne spreglejte krasne razstave o Minattiju. Še eno najdete na Domoznanskem oddelku naše Splošne knjižnice. In večkrat si priznajte, kar pravi v svojih znamenitih verzih naš Minatti – Nekoga moraš imeti rad! Ja, imeti rad, ljubiti in biti ljubljen! To je vse, kar potrebujemo, mar ne?
Ah, ta pomlad, vse prebuja, zunaj in znotraj nas. In se mi zdi, da je tudi moj mož spomladi manj siten. Je tudi pri vas tako? In veliko lažje ga prepričam, da naredi nekaj prvič. Letos sem ga tako prepričala, da sva se prvič udeležila Tedna restavracij. In ker sem trenutno, kot ste že opazili, predana raziskovanju lokalnega v vseh pogledih, tudi kulinarično, sem Marka pregovorila, da obiščeva restavracijo Spargus.
Že nekaj časa jo najdete v Gastužu, najstarejši slovenski gostilni, v Dolini svetega Janeza tik ob Žički kartuziji. Mah, mi že tečejo besede, a ne? (Kdo bi si misli, da sem tako nerodno štrikala z njimi na začetku tega zapisa!) Še malo, pa bom računovodstvo lahko zamenjala za pisanje turističnih blogov. J Heh, hec, nič bat! Skratka, da se vrnem k restavraciji Spargus; z Markom sva si privoščila odlično kulinariko, ki jo ponujajo pri njih. Vendar moram priznati, da vse ni šlo tako gladko – Marka je namreč skrbelo, ali se bo v tako fini restavraciji sploh lahko najedel do sitega. »Da ne bova morala it po večerji še na kak hamburger al pa kebab,« je zaskrbljeno mrmral. Ah, ti predsodki! Šele, ko sem mu obljubila, da magari častim tudi kak hamburger, če bo sila, se je spokal v avto in naju zapeljal kulinaričnim užitkom naproti. In na koncu mu je bilo kar nerodno, da je sploh pomislil na hamburgerski dodatek. »To je hrana! To so okusi. Kmalu spet,« je zadovoljno (in predvsem sito) žarel.
Na sumu imam, da je bila njegova rdečica tudi posledica sramu, zaradi tistih pomislekov s hamburgerji in to. J To pa tudi ni bil najin zadnji obisk Gastuža in Spargusa, kje pa! Pred dnevi sva prikolesarila v Žičko kartuzijo. Ker moja kondicija ni ravno vrhunska, v resnici niti povprečna ni, sem se »prešvercala« na električnem kolesu, ki sem si ga sposodila na TIC-u Slovenske Konjice. Ena najboljših odločitev! In tako sva pregovorno združila koristno (kolesarjenje) s prijetnim (Žičko kartuzijo). Nikoli se je ne naveličam, če ne drugega, se nafilam z lepo energijo, ki veje tam naokoli, naužijem miru in narave. In potem sta kavica in limonada na terasi Gastuža obvezni!
Če se vrnem na svoje e-kolesarjenje iz Konjic do Žičke kartuzije; Marko je na svoji specialki dajal tempo najini vožnji, jaz pa sem mu optimistično sledila. Vmes sva se nekajkrat sprla, ker je zagnano sledil svoji časovni normi, ki si jo je gladiatorsko zadal, in ni upošteval mojega panoramsko naravnanega kolesarjenja. Nekajkrat sem se celo protestno ustavila in izsilila zasluženi počitek.
Vendar, kot pravim, sem imela v e-kolesu močnega zaveznika, rezultat je bil ta, da sem na cilju lahko takoj oddrobila za zidove Žičke kartuzije, medtem ko si je Marko sestradan in izmučen najprej privoščil porcijo okusne enolončnice olla potrida. Odkril jo je po priporočilu sodelavca, ki se večkrat ustavi na porciji te okusne kartuzijanske jedi. Toliko o najinem kolesarskem podvigu.
Aja, še en biserček sem odkrila pred kratkim, ko sem iskala unikatno darilo za sodelavko, in mi je kar malo nerodno, da ga nisem poznala že prej; Okusi Rogle! Kako imenitna ideja, blagovna znamka, ki povezuje lokalne ponudnike kulinaričnih storitev in proizvajalce kmetijskih, živilskih in rokodelskih izdelkov. Ah, tudi tukaj predlagam, da sami preverite, o čem govorim.
Skratka, navdušena sem nad kraji, v katerih živim. Vedno znova. In znova. Nad zgodbami, ki jih pišejo. Odkrivam in spoznavam jih na novo, z novimi očmi. Takimi, ki znajo ceniti. Vedno bolj se zavedam, da so doživetja tista, ki štejejo največ. Spuščanje gregorčka, čeprav se je neslavno razletel, je nov spomin. Tudi namrgodenost mojih najstniških otrok je dragocenost, ki jo je bilo vredno doživeti. Da o moževi zavzetosti pri izdelavi 50 krat 50 površine za našega družinskega gregorčka niti ne izgubljam besed. Neprecenljivo. Tako zelo, da mu celo odpustim tisto nerazumno kolesarsko zagnanost. Naslednjič jo mahnem do Zreč in v Oplotnico. Z Markom mal pa brez njega. Z mulcema ali pa sama. Se vam javim tudi od tam. Pa iz Vitanja. Pa še od kod. Se beremo?
Blog je aktivnost v projektu "Osupljiva #RoglaPohorje - Javni razpis za sofinanciranje aktivnosti promocije turistične ponudbe vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji v letu 2024.
Foto: Turistično društvo Slovenske Konjice, Spargus restavracija, Foto Nareks-Izidor Kotnik, Jošt Gantar www.slovenia.info, Miha Matavž Photo & Video
