Evo, nazaj sem! Vaša Kristinca spet klomoteri.
Vzela sem si malo daljšo pavzo od svojega zadnjega javljanja, ker sem imela en kup dela (saj veste, računovodje in to) in še na bolniški sem bila. Ta pa mi je pobrala vso dobro voljo, vam rečem, ena sama sitnoba me je bila tistih 14 dni, ko sem se prekladala po hiši sem in tja. Neka močna viroza se je izživljala nad mano.
Skratka; mimo je in sem nazaj. Za mano je celo že en odličen dan na Rogli. Upam, da se še spomnite moje zaobljube od zadnjič - da bom letos zavestno raziskovala svojo okolico. Ker je tega vredna!
Na vrsti je bila Rogla. In Zreče, seveda. Poslušajte to; Rogla je carska, vam rečem. Najprej sva z možem tuhtala, da bi se nanjo povzpela s kolesi, pa sva si premislila. Nisem bila ziher, da bom zmogla, saj me je viroza oropala kar nekaj vitalne moči. In sva šla z avtom. Ko sva na poti srečevala kolesarje (in teh ni bilo malo), ki so se osredotočeno vzpenjali proti vrhu, mi je bilo kar malo žal, da nisva med njimi. Ampak sem takoj, ko me je zagrabil tisti nadležni kašelj, ki mi je še ostal od gospe viroze, to kolesarsko hrepenenje sterala stran.
Prišla sva na Roglo. Skobacala sem se iz avta in vzneseno vdihnila božanski zrak! Kot da mi pljuča preplavlja zdravilna energija! Takoj za blagodejnim učinkom »frišnega lufta« me je napadla potreba po kofeinu. Precej kontrastno, vem, ampak to sem jaz, polna kontrastov. Marko se ni pritoževal, njega je namreč istočasno pograbila potreba po hmeljski grenčini. Skratka, krajši postanek na terasi hotela Natura, nato pa brž na leteči tobogan!
Ljudje moji, kakšno doživetje! Že spomladi so ga reklamirali, pa sem si takrat mislila - eh, kr neki, kakšen viseči tobogan zaboga?! In sva šla na spust, ker me je zadeva kljub vsemu mikala. Vuhuuu, še bom ponovila. Večkrat, kolikor se poznam. Res je, da se mi je od silnega navdušenja in prebitka adrenalina, ki mu je sledilo, sezula superga in nič kaj elegantno izginila v bližnjem gozdu. Bosonoga sem privriskala na cilj, Marko pa je na cilj primrgodil. Če sem iskrena, ga moje akrobacije s supergo niso navdušile. »Madona, Kristina, mora bit okol tebe vedno nek cirkus!« je sikal, ko se je požrtvovalno odpravil iskat odletelo supergo. »Če pa to spada k adrenalinskemu spustu, no,« sem nedolžno zamežikala, ko mi je pod nos pomolil najden šolenček. Da bi se spustila še enkrat, ni hotel niti slišati. »Dovolj sramote za en dan,« me je odpravil in niti sanjalo se mu ni, da je ustrelil mimo.
In sva šla. Na sprehod med krošnjami. Šla sva ohladit možekovo glavo. Pred vstopom na sprehajališče sem si supergo za vsak slučaj čvrsto zavezala. Marko je nekaj časa hodil pet korakov pred mano. Tudi za vsak slučaj, če morda znova kaj odfrči z mene. »Ne poznam je,« bi me najraje zatajil, a se ni dalo, saj sem neutrudno čebljala vanj, ko sem ga vztrajno poskušala dohajati. Vzhičena sem bila nad razgledi, ki so se kot na dlani ponujali, medtem ko sva se potikala med vsemi tistimi mogočnimi krošnjami. Na eni razglednih ploščadi sem bila tako prevzeta ob pogledu na žametne zaplate, ki so jih tkale smreke, da sem razširila roke in v domišljiji zaplavala nad njimi. Veter mi je kuštral lase, me božal po licih, letela sem! Kakšen božanski občutek svobode me je preplavil! In trajal je vse do trenutka, ko me je predramil Markov: »Kaj ti misliš, da si kot tista Kate, al kdo je že bila, iz filma Titanik?« In mu nisem ostala dolžna: »Skoraj tako, ja, samo, da jaz ne plujem nad Atlantikom, ampak nad mojim Pohorjem! In za mano ne stoji Di Caprio, kar je škoda, ampak en Marko. Pa bo tudi veljalo, če že mora.« In sva se zakrohotala.
Nujno sem se morala z vrha stolpa spustiti po toboganu. Marko se je tobogana tokrat vzdržal. Še sreča, da so me pred spustom stlačili v vrečo, da sem na tla priletela v enem kosu in z obema supergama na nogah. Marko je rekel, da sem bila med spustom najbolj glasna. »Privreščala si dol,« je trdil. Če je bilo pa fajn, kaj češ.
Rogla ni samo poligon za raznorazna adrenalinska doživetja, prevevajo jo tudi posebne energije, take zelo pozitivne. Ni čudno, da se tam lahko sprehodite po posebej označeni energijski poti, pravzaprav je to t. i. Energijski park s pravljičnimi sedmimi energijskimi točkami. Seveda sva morala tudi tja. Marka večkrat boli križ, zato se je najprej ustavil na točki, ki blagodejno deluje na hrbtenico. Jaz sem se sprehodila kar skozi vse točke; za srce, mehur, glavo, ledvice, trebuh in grlo. Za vsak slučaj. Izkušnjo priporočam vsem. Park pa najdete blizu hotela Natura.
Joj, še Škratovo učno pot moram omeniti. Špela in Jaka sta lani klomoterila po njej, če se lahko tako izrazim. Najstnika, kot sta, se jima je sprva zdela precej otročja, a sta hitro obrnila ploščo navdušenosti, ko sta ugotovila, da jo lahko raziskujeta tudi virtualno. Na telefona sta si naložila njeno brezplačno aplikacijo in se zabavala, da je bilo kaj! Neee, to ne pomeni, da sta čepela za telefoni, kje pa! To pomeni, da sta s pomočjo aplikacije sledila škratu v naravi. Priznam, še midva z Markom sva not padla. To je bilo lani, kot sem rekla, letos ju nisva več dobila zraven.
Niti s kopanjem v Termah Zreče se ju tokrat ni dalo prepričati. Kajti v Termah sva z Markom zaključila najin dan. Ampak do tja še pridemo. »Kaj pa gobova juha z ajdovimi žganci?« sva poskušala speljati še zadnji podkupovalski manever, da bi otroka zvabila zraven, pa tudi ta ni šel skoz. V Koči na Pesku, kjer se dobi ta slastna gobjača, kot ji rečemo, z žganci, sem moža spet spravila v zadrego. Taka pač sem. Neko gospo sem zamenjala z eno svojo stranko, frizerko Mojco, ki ji vodim račune. Krilila sem od navdušenja, ko sem jo zagledala, saj sem ji pred časom priporočila okusno hrano v tej koči. Bila sem vesela, da je upoštevala moj nasvet. »Mojca!« sem zaklicala in polila juho po prtu, nekaj jo je kapnilo na Markove hlače. Ko se je gospa obrnila, niti slučajno ni bila Mojca, ampak, kot se je kasneje izkazalo, neka Brigitte iz Nemčije. »Če ji je bila pa čist podobna, isti blond lasje, pa še smeh je glih tak kot Mojčin,« sem v opravičilo šepetala Marku, ko sem rdeča kot kuhan rak, skrita za prameni las, srkala juho. Marko je pihal od jeze, si s hlačnice brisal gobjačo, rekel ni nič, vame streljal le obtožujoče poglede. So kar en malo zaboleli, priznam. Ampak tudi to je minilo in če potegnem pod črto; kosilo je kljub manjšemu incidentu "ala Kristina" izpadlo odlično. Tista Brigitte mi je, ko je odhajala, celo pomahala. »Evo, še tak prijazna je kot Mojca, kak je potem človek ne bi zamenjal zanjo,« sem še zmagovalno servirala Marku. Samo zavil je z očmi.
Ko sva se s Peska počasi vračala skoz lepe pohorske »šume« proti avtu, sva bila večino časa tiho. Uživala sem v ptičjem petju in vseh tistih zvokih narave. In se veselila kopanja v Termah Zreče. Tam sva, kot sem rekla, planirala zaključek najinega dne. »Greva v gozdni vodni park,« sem zažvrgolela, ko sva se spuščala z Rogle. »Kam v gošo bi spet šla? Sva rekla, da greva v Terme!« je cviknil Marko. In sem z navdušenjem opisala vodni park, zunanje bazene v Termah, ki imajo tako ime – Vodni gozdni park. In si je vidno oddahnil. Pravo doživetje so, vam povem!
Marko se je nekajkrat spustil gor in dol po bazenu in že je moral na okrepčilo v Kočo na bazenu. Ta slovi po najboljših burgerjih daleč naokoli. Je rekel, da je tiste žgance z gobovo juho že zdavnaj pokuril, ko je preplaval tistih nekaj dolžin. Pa še jaz sem mu danes baje »pojedla« kar nekaj kalorij. Burgerji so res okusni in vem, da so vredni vsakega izgovora. Mah, jaz bom tudi enega, sem si mislila. »Klinc gleda tiste šlaufe okol trebuha,« pa sem izrekla na glas, ko sem uživala v sočnem burgerju. In sem tudi resno mislila tisto o šlaufih. Ne grem se več tega vizualnega terorja, kako bi morala izgledati ženska. Imam obline in ponosna sem nanje. Osvobodila sem se vse navlake okoli ženskega ideala, kar se zunanjosti tiče. Bodi, kar si, in hvaležen, da si.
Joj, in ko smo že ravno pri tem si ali nisi – na bazenu sem spet naletela na Brigitte s Koče na Pesku (vsaj mislila sem tako). Zato sem Marku rekla: »Poglej, Brigitte naju zasleduje.« Popolnoma prepričana sem bila o tem, vse dokler mi tista Brigitte ni veselo pomahala in zaklicala: »Heeej, Kristina!« Zdaj sem bila tudi šokirana, da pozna moje ime, celo rahlo me je spreletel srh. Kot da sem se znašla v katerem od romanov Stephena Kinga, kjer je nadnaravnost vsakdanjost, me je prešinilo. A sem si, ko je blondinka prišla bliže, kaj hitro oddahnila. »Eh, v eni običajni slovenski povesti sem, to je vendar čisto prava Mojca! Moja stranka!« sem se olajšano zarežala. Vse sem ji povedala; kako sem danes mislila nanjo, da sem jo celo zamenjala z neko Nemko in kako je življenje res nepredvidljivo in da imajo misli res izjemno moč, saj sem Mojco na koncu v resnici tudi srečala in tako naprej.
Obe sva se malo čudili, malo smejali in si predvsem bili enotni, da živiva v krasnih koncih Slovenije. Pod Pohorjem, ki ima toliko skritih biserov, ki se jih splača raziskovat. Na koncu sva se zmenili, da se jih naslednjič lotiva skupaj. Kam točno bova šli, še ne veva. Marko se je prijazno ponudil, da nama napiše plan. Sumim, da bo kar dolg in bova čim dlje z doma, in bo on lahko v miru užival v fraj dnevu. Čakam seznam. Ko ga dobim in z Mojco vse na njem odkljukava, se vam javim. Do takrat lepo, lepo poletje želim!
Blog je aktivnost v projektu "Osupljiva #RoglaPohorje - Javni razpis za sofinanciranje aktivnosti promocije turistične ponudbe vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji v letu 2024.
Foto: Miha Matavž Photo & Video, Jesse Štefane, Foto Nareks, Iztok Medja, Andraž Korošec, Domen Hohler
