»Solit se pojdite!« Sem servirala svojim, ko so me zadnjič pri kosilu spravili ob živce. Kuham in čaram, se trudim, da bi ugodila vsem gurmanskim okusom, hkrati skrbim, da »ponucam« vse, kar se mi valja po hladilniku, aktiviram svojo ustvarjalno žilico in na koncu prešvicana postrežem kosilo svojim dragim. Tega, da me je med kuhanjem minil ves apetit (saj veste, vse te vonjave in to), niti ne omenjam. In kaj dobim v zahvalo? Zmrdovanje obeh mulcev, da je mineštra nekam dolgocajtna in prazna, Marko pa celotno situacijo podčrta, ko se skremži: »Zakaj ni mesa?«
Ljuba Gela, vzelo mi je sapo, temperatura je naraščala in se pretopila v jezo, ki mi je na koncu pihala skozi ušesa. Kar piskala je, kot piska in vriska para v ekonom loncu. Na koncu sem zmetala posodo v pomivalno korito, naj jo počisti, kdor jo hoče, in se spokala na svoje e-kolo. Da si ohladim glavo in zbistrim misli.
»Šraufala« sem skozi Bezino, takrat še brez cilja. »V Oplotnico grem,« pa me je nenadoma prešinilo. Itak sem jo imela v planu, mislila sem, da bo to kolesarjenje za naju z Markom, a jo bom očitno doživela sama. »Solit naj se gre in njegovi zrezki tudi,« sem še zasikala, ko sem se vzpenjala v klanec. Med potjo sem prestregla znak za cerkev sv. Barbare. »Potrebujem mir, meditacijo, molitev,« sem sklenila in zavila proti idilični cerkvici na griču.
In postanek v tišini cerkve mi je koristil, kar lažje sem dihala, ko sem jo zapuščala. In ravno takrat je mojo pozornost pritegnila starinska kmečka hiška. Ko sem vstopila, sem se znašla v črni kuhinji. Taki, ta pravi, črni kot noč, kot bi se znašla več stoletij nazaj. Kasneje mi je bilo jasno, da je edinstveni kraj etnološki muzej Črna kuhinja pri cerkvi sv. Barbare.
Prešinilo me je, da bi natanko tako kuhinjo potrebovala sama; majhno, preprosto, z nekaj osnovnimi »piskri« za preproste jedi, ki bi jih jedli nezahtevni mulci in hvaležen mož. Ah, to bi bilo življenje. Ampak ni, na to me je spomnilo sporočilo, ki je zapiskalo v mojem žepu. »Lahko spotoma kupiš kruh?« se je izpisalo na ekrančku pod imenom Marko. Ne vem, ali sem zapihala od jeze ali od grotesknosti celotne situacije … Je kar držalo, da je bila jeza.
Odkolesarila sem dalje. Vijugala sem po klancu navzdol, da sem kar vriskala od vsega tistega adrenalina. Kolo me je kar samo pripeljalo v park sredi Oplotnice. Kako fine energije so tukaj; potoček, mostiček, perišče, kjer so ženske nekoč drgnile perilo. Kar predstavljala sem si sebe, kako sopiham, ko drgnem oblačila po tistem »ribežnu«, al kako se mu je že reklo, in švicam, ko se poskušam znebiti vseh tistih madežev …Tukaj sem kar ustavila naval svoje domišljije in se v mislih zahvalila tistemu, ki je izumil pralni stroj. »Zasluži si Nobelovo nagrado,« sem še dodala na glas. Če ne ravno Nobelove nagrade, bi si pa zaslužil vsaj kak spomenik, sem si mislila, ko sem v bližini zagledala silhueto moškega v naravni velikosti (po mojem je bila bronasta).
Bil je spomenik legendarnega glasbenika, Oplotničana, Tineta Lesjaka. Čeprav ne poslušam narodno-zabavne glasbe, poznam katero njegovih že zimzelenih pesmi. Takoj sem si zamrmrala: »Tam, kjer veter maje vrhove smrek …« In verjetno bi se razpela do konca, če ne bi spet zapiskalo sporočilo. »Pa še nekaj sladkega prinesi,« je pisalo pod Markom. »Ne bo ne kruha, ne cukra!« sem bila še vedno razkurjena. In ker pravijo, da postaneš boljše volje, če misliš na nekaj lepega, sem pomislila na gozd in potoček v njem in na žvrgolenje ptic.
Čez nekaj minut in nekaj manjših vzponov sem bila v sproščujočem pravljičnem okolju Oplotniškega vintgarja. O njem sem slišala same lepe reči. Izklopila sem mobitel, za vsak slučaj, da me ne bi zmotila še kakšna neumestna ideja katerega od domačih, in se prepustila zdravilni atmosferi vintgarja. Vam povem, v trenutku sem bila mirna, jeza in zamere so oddrseli v deroči Oplotnici in izginili tam nekje globoko v soteski, kjer jih je pogoltnila njena globina. Celo tako drastično se mi je izboljšalo razpoloženje, da sem začela resno razmišljati, kje na poti domov lahko kupim kruh in nekaj sladkega.
Na poti nazaj sem se ustavila v kavarni v graščini, čisto blizu parka v središču Oplotnice je. Čudovita zgradba, ki so jo postavili kartuzijani iz Žičke kartuzije, meni tako zelo ljube srednjeveške destinacije v Dolini sv. Janeza. O njej sem vam že pisala. Še enkrat bom rekla, pojdite si jo ogledat, našo tiho lepotico. Tudi ta dvorec (al grad al karkoli že) v Oplotnici ima posebno energijo. V njem me je prevzela zanimiva kapela z izjemnimi štukaturami – morate jih videt!
Kavica v kavarni pa je tudi zelo pasala. In ko sem jo počasi srebala na terasi pred dvorcem, sem zagledala kolesarja. Nekam čudno znan se mi je zdel. Ko je »prišraufal« bližje, sem prepoznala svojega Marka. Sami zobje so ga bili pod tisto florescenčno rumeno čelado. »Kako me je našel«, sem bila šokirana. »Sem si mislil, da boš tu,« se je zarežal, kot bi mi bral misli, »zadnjič si nekaj omenjala, da imaš v planu raziskovanje Oplotnice«. Nič nisem rekla, malo zaradi kujanja, ki se je nenadoma vrnilo, malo pa tudi od presenečenja, da me je našel. Je bila na delu intuitivna usodnost, ki naju je zavezala že pred skoraj dvajsetimi leti?
Nič nisem komentirala, kavo sva spila v tišini. Jaz sem se, kot sem rekla, kujala, on pa je bil v zadregi, potopljen v občutek krivde, in takrat je običajno tiho. »In kje vse si bila?« je poskušal zagnati pogovor. »Povsod, na samih fajn punktih,« sem bila skrivnostna. In sva dokončala kavo v tišini. »Ah, življenje je prekratko, da bi kuhali zamere,« sem nenadoma rekla in tudi zelo resno mislila. Zdaj je debelo pogledal Marko in oba sva se zarežala. Mislim, da je najino pobotanje zakrivila fajn energija in vzdušje, ki vejeta v Oplotnici. Marku sem povedala, kje vse sem bila in mu je bilo kar malo žal, da ga ni bilo z mano. Sva rekla, da bova kmalu ponovila traso skupaj.
V Konjice sva se vračala po drugi poti, tokrat skozi Tepanje. Vmes sva se ustavila še na ribniku Partovec, ki ga krasi 6 obnovljenih pomolov. Pravljično je bilo, še posebej zaradi pomladnih barv in miru. Čudovita lahkotna sprehajalna pot, ki je speljana tam okoli, je tudi učna pot. In vsi ti »instagramabilni« razgledi! - kot da nisi na Zemlji. Še sreča, da nisem štrbunknila v vodo; ko sem namreč nad čim očarana, običajno izgubim občutek za prostor in čas in se mi hitro zgodi kakšna nerodnost. Marko bi sicer rekel, da sem taka ves čas, pravzaprav od nekdaj. Bi pa potrdil, da se to hecno stanje zaostri, ko naletim na kaj res izjemnega.
Ko sva se namreč prvič srečala, sem se zaletela v semafor. Pa ne ravno zaradi Markove očarljivosti, kot je prepričan on, ampak zato, ker je bil tako smešen pri speljevanju na semaforju, pravzaprav mu je avto trikrat ugasnil, predno mu je uspelo speljati, da nisem mogla ostati ravnodušna. Ko sem opazovala zariplega mulca, ki se poti na uri vožnje in ob živce spravlja inštruktorja, sem se tako zabavala in hihitala, da me je doletela božja štrafna – zaropotala sem v štango od semaforja. In tako usodno pritegnila Markovo pozornost.
Kako se je razvila najina zgodba od tistega križišča do danes, razložim enkrat drugič. Marko je prepričan, da je bila njegova predstava tako izjemna, da je bila za naju že usodna. In jaz mu pustim veselje, saj veste, da modri popustijo. Je pa res, da mi ni bilo nikoli zares žal, da sva se takrat prekrižala v tistem križišču … razen danes pri kosilu.
»Oprosti, Kristinca,« je naenkrat skesano zabrundal moj mož in mi nerodno skuštral lase. To vedno počne, ko ne ve, kako bi mi izkazal naklonjenost. In tako se je opravičil za tisto pri kosilu. Dogovorila sva se, da bo cel teden kuhal in mulca bosta pomivala posodo. Na poti domov sva se ustavila, da sva nabavila kruh in nekaj sladkega. Doma pa me je pričakala pomita posoda in pospravljena kuhinja.
Da se je dan na koncu res lepo razvil, sem razmišljala zvečer, in ugibala, ali ima s tem kaj Oplotnica … Ziher, da ima, sem sklenila, saj lepi konci iz ljudi potegnejo samo lepe stvari. In tako malo je potrebno, da se tega zavemo - zame so očitno potrebni samo eno pokvarjeno kosilo, malo kujanja, dobro e-kolo, lep sončen dan in fajn destinacija.
Naslednjič vam zreferiram, kako je bilo v Vitanju. Vse povem.
Vitanje, prihajam!
Fotografije Kristine so bile ustvarjene s pomočjo umetne inteligence.
Blog je aktivnost v projektu "Osupljiva #RoglaPohorje - Javni razpis za sofinanciranje aktivnosti promocije turistične ponudbe vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji v letu 2024.
